Kongregacija za nauk vere; NAVODILO O MOLITVI ZA OZDRAVLJENJE, Cerkveni dokumenti 92, str. 14.-15, 18.-19., 20, 16.-17.
V Jezusovem javnem delovanju srečanja z
bolniki niso le občasna, ampak stalna. Na čudežen način ozdravi mnoge,
tako, da so ozdravljenja značilna za njegovo delovanje: »Jezus je
obhodil vsa mesta in vasi. Učil po njihovih shodnicah in oznanjal
evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsako bolezen in vsako slabost« (Mt
9,35; prim. 4,20-23). Ozdravljenja so znamenja njegovega mesijanskega
poslanstva (prim. Lk 7,20-23). Razodevajo zmago Božjega kraljestva nad
vsako obliko zla in postajajo simbol ozdravljenja vsega človeka, na
telesu in duši. Dejansko služijo kot dokaz, da ima Jezus oblast
odpuščati grehe (prim. Mr 2,1-12), so znamenja odrešenjskih dobrin, kot
je ozdravljenje hromega v Betsedi (prim. Jn 5,2-9.19-21) in
sleporojenega (prim. Jn 9).
Po navedbah Nove zaveze so tudi prvo oznanjevanje spremljala številna
čudežna ozdravljenja, ki so potrjevala moč evangeljskega oznanila. To je
bila obljuba vstalega Jezusa in prve krščanske skupnosti so videle, da
se te obljube uresničujejo med njimi: »Tiste pa, ki bodo sprejeli vero,
bodo spremljala ta znamenja: ... na bolnike bodo polagali roke in ti
bodo ozdraveli« (Mr 16,17-18). Filipovo oznanjevanje v Samariji so
spremljala čudežna ozdravljenja: »Filip je prišel v mesto Samarije in
tam oznanjal Kristusa. Množice so enodušno prisluhnile Filipovim
besedam. Poslušale so ga in gledale znamenja, ki jih je delal: veliko
obsedenih so z glasnim krikom zapustili nečisti duhovi, veliko hromih in
šepavih je bilo ozdravljenih. V mestu je zavladalo veliko veselje« (Apd
8,5-7). /.../
3. Karizma ozdravljanja v Novi zavezi
Čudežna ozdravljenja niso samo potrjevala moči evangeljskega oznanila v
apostolskih časih. Nova zaveza poroča o pravem pooblastilu, ki ga Jezus
daje apostolom in prvim oznanjevalcem glede ozdravljanja od bolezni. Po
poročilu evangelistov Mateja in Luka je Gospod tedaj, ko je poslal
apostole na njihovo prvo misijonsko pot, le tem »dal oblast nad
nečistimi duhovi, tako, da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen
in vsako slabost« (Mt 10,1; prim. Lk 9,1). Naročil jim je: »Bolnike
ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hude duhove izganjajte«
(Mt 10,8). Tudi, ko je Gospod poslal dvainsedemdeset učencev, jim
naroča: »Ozdravljajte bolnike, ki so v tistem mestu« (Lk 10,9). Ta
oblast jim je bila podeljena znotraj njihovega misijonskega poslanstva,
ne za to, da bi povzdignila njihove osebe, ampak da bi potrjevala
oznanjevanje.
Apostolska dela na splošno poročajo o čudežih, ki so jih apostoli
naredili: »Po apostolih se je dogajalo veliko čudežev in znamenj« (Apd
2,43; prim 5,12). Čudeži in znamenja, torej, čudežna dela, so razodevala
resničnost in moč njihovega poslanstva. Poleg teh kratkih splošnih
namigov pa Apostolska dela poročajo predvsem o čudežnih ozdravljenjih,
ki so bila sad delovanja posameznih oznanjevalcev evangelija: Štefana
(prim. Apd 6,8), Filipa (prim. Apd 8,6-7) in predvsem Petra (prim. Apd
3,1-10; 5,15; 15,9,33-34.40-41) in Pavla (prim. Apd 14,3.8-10; 15,12;
19,11-12; 20,9-10;28,8-9).
Tako sklep Markovega evangelija in Pismo Galačanom, kot smo videli
zgoraj, razširjata perspektivo in ne omejujeta čudežnih ozdravljenj na
delovanje apostolov in nekaterih oznanjevalcev; ki so imeli posebno
vlogo v prvem misijonskem poslanstvu. S tega vidika dobivajo poseben
pomen omembe »milostnih darov ozdravljanja – karizme ozdravljanja«
(prim. 1 Kor 12,9.28.30). Pomen karizme je sam na sebi precej širok. Gre
za »zastonjski dar«, v našem primeru za »podarjene darove ozdravljanja«.
Te milosti, označene so v množini, so podarjene posamezniku (prim. 1 Kor
12,9), vendar jih ne smemo razumeti v smislu porazdelitve, to je kot
ozdravljenje, ki ga je obdarjeni dobil zase, ampak kot dar, ki je
podarjen enemu, da bi pridobil milost ozdravljenja za druge. Ta dar je
podarjen »v enem samem Duhu«, ni pa v ničemer določeno, kako oseba
pridobi ozdravljenje. Utemeljena je domneva, da se je to dogajalo po
molitvi, ki jo je morda spremljalo kako simbolično znamenje (gesta).
/.../
4. Molitev za ozdravljenje v tradiciji
Cerkvenim očetom se je zdelo povsem razumljivo, da vernik ne prosi Boga
samo za dušno, ampak tudi telesno zdravje. O dobrinah življenja, zdravja
in fizične integritete je sv. Avguštin pisal: »Potrebno je moliti, da bi
bile ohranjene, kadar jih imamo, in da bi nam bile podarjene, kadar jih
nimamo.« Isti cerkveni oče nam je zapustil pričevanje o ozdravljenju
nekega prijatelja, ki ga je izprosila molitev nekega škofa, duhovnika in
nekaterih diakonov v njegovi hiši.
Enako usmeritev opažamo v liturgičnih obredih na Zahodu in Vzhodu. V
molitvi po obhajilu je prošnja, da bi nam moč tega zakramenta...
prešinila telo in dušo«. V slovesnem bogoslužju velikega četrtka je
povabilo k molitvi k Vsemogočnemu Bogu Očetu, da bi »odvzel bolezni...
in naklonil bolnikom zdravje«. Med pomenljivimi besedami se odlikuje
blagoslov bolniškega olja. V njem prosimo Boga, naj razlije svoj sveti
blagoslov, »da bi tisti, ki bodo maziljeni s tem oljem, prejeli tolažbo
na telesu, duši in duhu, in naj jim prežene vse bolečine, vsako bolezen
in vsakršno slabost.« /.../
Ne le, da je hvalevredna molitev posameznih vernikov, ki prosijo za
svoje ozdravljenje ali ozdravljenje drugih, ampak tudi Cerkev v
bogoslužju prosi Gospoda za zdravje bolnih. Cerkev izpoveduje, »da
obstaja med sedmimi zakramenti zakrament, ki je posebej namenjen za
krepčanje tistih, ki jih preizkuša bolezen: bolniško maziljenje«.
»Odtlej je v Cerkvi navada, da za njene ude duhovniki opravljajo obred
maziljenja in molitve, da bolnike priporočajo trpečemu in poveličanemu
Gospodu, naj jih poživi in jih reši.« Tik pred tem, ob blagoslovu olja,
Cerkev moli: »Po tvojem svetem blagoslovu naj to nebeško zdravilo varuje
na telesu, duši in duhu vsakega, ki bo z njim maziljen. Naj mu prežene
vse bolečine, vsako bolezen in vsakršno slabost.« Tudi v drugih dveh
oblikah molitve po maziljenju prosimo za ozdravljenje bolnega. /.../
Jasno je, da zatekanje k molitvi ne izključuje, ampak celo spodbuja
uporabo naravnih sredstev, ki so koristna za ohranjanje in vnovično
pridobitev zdravja, obenem pa tudi nagiba otroke Cerkve k skrbi za
bolnike, da bi jim nudili telesno in duhovno oporo ter poskušali
premagati bolezen. »Po načrtu božje previdnosti naj bi se vsak človek
vztrajno boril zoper vsakovrstne bolezni in si skrbno prizadeval za
dobrino zdravja.«